HIŠA UTEMELJENIH RESNIC /

PROGRAM SODOBNEGA AFRIŠKEGA VIDEA

Kurator: Kisito Assangni

Današnji tehnološki napredek in medkulturnost sta povsem spremenila filozofsko interpretacijo, kaj je estetsko prijetno in zanimivo, in predrugačila poglede na kulturalizem ter ponudila široko paleto medijev, potrebnih za izražanje idej in miselnih procesov. Sodobne_i afriške_i umetnice_ki tako posledično črpajo zagon iz teh sodobnih neomejenih možnosti za izumljanje raznolikih umetniških formalizmov.

V programu Hiša utemeljenih resnic, ki črpa iz praks, povezanih z video umetnostjo in filmom, so zbrana dela afriških umetnic_kov, ki obravnavajo vprašanja skupnosti in družbenega tkiva, feminističnih zgodovin, diasporske subjektivitete, geopolitičnih in okoljskih sil, performativnosti in oblasti. V zadnjih treh desetletjih je video umetnost postajala vedno bolj sprejemljiv žanr vizualnega izraza na področju sodobne afriške umetnosti in tudi prava zvrst vizualne kulture. Hiša utemeljenih resnic, ki predstavlja trenutno energijo, vitalnost in paleto izrazov cvetoče afriške umetniške scene, poudarja družbene diskurze, še posebej izzive sodobne eksistence, in nudi novo vrsto pogleda na naracije in spektakle globalizma. Medtem ko se artefaktičnost in zgodovina sodobne afriške umetnosti odvijata naprej, izbrane_i umetnice_ki v raziskovanju različnih tehnik uporabljajo raznolik besednjak za posredovanje svojih idej, ki odražajo družbena in politična vprašanja današnjega kulturnega konteksta. Če se navežemo na ameriškega filozofa umetnosti Arthurja C. Danta, te_i umetnice_ki uporabljajo družbeno konstruirane konvencije lastnih družbenih svetov in proizvajajo dela, v katerih obravnavajo take konvencije in napetosti, ki jih te povzročajo.

Hiša utemeljenih resnic deluje kot katalizator za trenutni proces odprte razprave in intelektualne raziskave, povezan z Afriko in svetom danes, onkraj zgodovinsko reduktivnih klasifikacij.

Program bo uvedel kurator Kisito Assangni.

Zlati list

Gold leaf, Halida Boughriet, Alžirija/Algeria, 2022, 6'41'', ap, svp

Kolonija, imperij, arhiv, ogromne zbirke fotografij nemočnih na spletu, po katerih je mogoče iskati in jih kupiti. Se je kaj spremenilo, odkar so jih posneli? Ritem glasu sprašuje in zapeljuje, plamen, ki na kratko razkriva surovo zgodovino, nas poveže z lepljivo mrežo primitivizma, ki prežema zahodno kulturo, ne da bi se sploh dotaknil podobe. Poskušamo se spomniti in ponovno pomniti drugačno zgodovino, ki je še vedno ujeta v sencah tega časa.

Modra maternica

Blue womb, Cesar Schofield Cardoso, Zeleno- rtski otoki/Cape Verde, 2023, 8', bd

Zelenortski otoki so v zapletenem odnosu z okoliškim oceanom, uradno štirinajstkrat večjim od njihovega kopnega. Stoletja suženjstva, zgodovina napornih delovnih praks na kitolovskih ladjah, prisilne migracije – do sedanjega pomanjkanja rib zaradi pretiranega tujega industrijskega lova in podnebnih sprememb, kar nam onemogoča dostop do našega oceanskega državljanstva. Kako si torej ponovno predstavljati življenje z oceanom?

Pogajanja ll

Negotiations ll, Anna Binta Diallo, Senegal, 2013, 6'06'', bd

Kako uskladiti različne in včasih nasprotujoče si dediščine? Ali lahko hrepenimo po krajih, ki jih nikoli nismo poznali? Kako si ponovno prisvojimo del kulturne dediščine, katere prenos je bil prekinjen? Videotriptih združuje družinske arhive in videoodlomke z interneta, nenehno in izmenično postavlja nasproti gibljive slike njene družine, Senegala, države njenega rojstva, in kanadskih prerij, kjer je odraščala.

Eldorado

Abdoul-Ganiou Dermani, Togo, 2019, 2'50'', bd

Video je bil posnet na treh celinah, v Afriki, Evropi in Severni Ameriki, vključno s tremi državami, Togom, Italijo in ZDA. Govori o iskanju priložnosti in boljšega življenja v drugi državi ali celini s prečkanjem morja.

Potres

Quake, Minnette Vári, Južna Afrika/South Africa, 2017, 6'23'', bd

Razmislek o sodobni geopolitiki, še posebej o svetu, ki obstaja v apokaliptičnem načinu. Poleg pripovedi o nemirih, ki se prenašajo od starodavnih mitologij prek sodobne popularne znanstvene fantastike do prikazovanja in izraza globalnih novic, želi ohraniti prvotni občutek apokalipse kot »dviganja tančice« – diskurza razodetja.

Kamnita opera

The stone opera, Haythem Zakaria, Tunizija/Tunisia, 2022, 15'47'', ap, svp

Kako gledati krajino in kako o njej pripovedovati? Kamnita opera skuša odgovoriti v kontinuiteti raziskovanja medprostorov. To pluralno delo je sestavljeno hkrati kot glasbeno delo, vizualni eksperiment in zvočni dokumentarec v poskusu totalizacije žanrov, vendar ne trdi, da je izčrpno. Sledi pogledu, ki brez želje po osvajanju odkriva okolico mesta Redeyef, začenši z vrha njegovih gorskih masivov.

Kisito Assangni je togovsko-francoski kurator, ki je študiral muzeologijo na École du Louvre v Parizu. Trenutno živi med Londonom, Parizom in Togom, njegova raziskovalna zanimanja pa težijo h kulturnemu vplivu globalizacije, psihogeografiji, kritični vzgoji in arhivskim sistemom. Njegovi diskurzivni javni programi in razstave so bili prikazani v mednarodnem prostoru, med drugim na Beneškem bienalu, v ZKM Museum v Karlsruheju, Whitechapel Gallery v Londonu, Centru sodobne umetnosti v Glasgowu, Muzeju sodobne umetnosti v Sydneyju, Malmö Konsthall na Švedskem, Torrance Art Museum v Los Angelesu, Nacionalnem centru za sodobno umetnost v Moskvi in Centru sodobne umetnosti HANGAR v Lizboni. Koordinira vrsto različnih kulturnih projektov.

Halida Boughriet (Alžirija) je diplomirala iz filmske fotografije na Ecole Nationale Superieure des Beaux-Arts v Parizu in zaključila program izmenjave na SVA v New Yorku. Raziskuje širok razpon medijev, v središče svojega umetniškega izraza pa postavlja performans, in sicer prek različnih elementov, referenc in orodij. Vseprisotnost človeških teles je bistven vidik njenega petičnega/eksperimentalnega dela. Njena dela so bila razstavljena v nekaj institucijah, kot so Muzej moderne umetnosti v Alžiru; Hood Museum v Hanovru v ZDA; Centre Pompidou, MAC/VAL Museum, Institut du Monde Arabe v Parizu in Haus der Kulturen der Welt v Berlinu, ter na Documenti in dakarskem bienalu.

Cesar Schofield Cardoso (Zelenortski otoki) je fotograf, videast in razvijalec programske opreme. V svojem delu se ukvarja z zgodovino, spominom, politiko in vsakdanjim življenjem, pri čemer si prizadeva zapopasti kompleksno dinamiko, ki zaznamuje pogoje in možnosti Zelenortskih otokov, njegovega rojstnega kraja v srcu Atlantika. Cardosovo delo je bilo prikazano v različnih kontekstih, kot so beneški bienale, bienale S. Tomé e Príncipe; Apexart v New Yorku; Center za umetniško raziskovanje Hangar v Lizboni; Es Baluard Museu d'Art Contemporani de Palma v Španiji in La Base sous-marine v Bordeauxu.

Anna Binta Diallo (Senegal) je multidisciplinarna vizualna umetnica, ki raziskuje spomin in nostalgijo, da bi ustvarila nepričakovane naracije o identiteti. Diplomirala je iz likovne umetnosti na Fakulteti za likovne umetnosti Univerze v Manitobi (2006), magistrirala pa na Transart Institute v Berlinu (2013). Njeno delo je bilo prikazano v mednarodnem prostoru, med drugim na razstavah v The McMaster Museum of Art v Ontariu; Muzeju sodobne umetnosti v Tajpeju; BOZAR v Bruslju; Savvy Contemporary v Berlinu; na Biennale de l'image v Montrealu in na dakarskem bienalu. Anna Binta Diallo je profesorica na Fakulteti za likovne umetnosti Univerze v Manitobi.

Minnette Vári (Južna Afrika) živi v Johannesburgu. Kot Kendell Geers opaža v kataloškem eseju, ki ga je leta 2004 objavil Kunstmuseum Lucerne: »Minnette Vári je bila v svojem življenju priča padcu apartheida in vseh njegovih struktur, ki mu je sledila nova demokracija.« V odzivu na to zgodovino je napisala zgodovino same sebe v odnosu do te trajektorije, zgodovino, ki skuša pridobiti nazaj to, kar je bilo izgubljeno, in dati obliko in glas pozabljenim ali izbrisanim spominom. Njeno delo prepleta sebstvo in zgodovino, pri čemer raziskuje, kako identiteta vznikne iz travmatične preteklosti. V svojih videih in risbah pogosto prikazuje svoje telo, ki prestaja iznakazujočo metamorfozo – spoji se z naravo in betonsko arhitekturo modernih mest in vznikne iz njiju. »Protagonistka« njenih videov je včasih arhetipska, včasih pa fantomska, je persona, ki vsrka čas, ta pa njo. Minnette Vári razstavlja svoje delo že od zgodnjih 90. let prejšnjega stoletja, pri čemer je sodelovala pri skupinskih razstavah, kot so Banquet v ZKM Karlsruhe; Personal Affects: Power and Poetics in Contemporary South African Art v Muzeju za afriško umetnost v New Yorku; beneški bienale (2001 in 2007); 10. havanski bienale in The Divine Comedy: Heaven, Hell and Purgatory Revisited by Contemporary African Artists v MKK Frankfurt.

Abdoul-Ganiou Dermani (Togo) je končal umetniško šolo v Kpaliméju. Njegova praksa vključuje slikarstvo, mešane medije, video in fotografijo. V svojih delih se ukvarja z afriškimi identitetami in družbenimi vprašanji. Sodeloval je na pomembnih razstavah na beneškem in havanskem bienalu, v Centru za digitalno umetnost v Los Angelesu; Bortolami Gallery v New Yorku; ZKM Museum v Karlsruheju; Muzeju Pera v Istanbulu in Muzeju CICA v Gimpu v Južni Koreji.

Haythem Zakaria (Tunizija) je hodil na Šolo za likovno umetnost v Tunisu. V svojih vizualnih delih, ki jih večinoma prežema sufijska duhovnost, uporablja nekonvencionalne vizualne tehnike (glitche, metapodobe, filmske procese), ki ga vodijo in vpletajo v eksperimentiranje z matričnimi in protokolnimi napravami. Tako raziskuje metode, katerih cilj je 'pretirana produkcija' podobe prek integriranja, cepljenja in združevanja vizualnih ali zvočnih informacij. Njegova dela so med drugim gostili Fondation Hippocrène v Parizu; Centre Wallonie Bruxelles v Parizu; Halle 14 v Leipzigu; Japan Media Arts Festival v Tokiu; Kamel Lazzar Foundation v Tunisu in Goodman Gallery v Johannesburgu.