TEMNA STRAN ANALOGNEGA FILMA: NEODVISNI LABORATORIJI /
TEMNA STRAN ANALOGNEGA FILMA: NEODVISNI LABORATORIJI /
foto: Klubvizija
Temna stran analognega filma: Neodvisni laboratoriji
Okrogla miza
Razmislek in odprti pogovor o možnostih vzpostavitve in delovanja neodvisnih lokalnih filmskih laboratorijev v Sloveniji in regiji, kjer lahko avtorice_ji s povezovanjem v umetniške kooperative razvijajo analogni film in fotografijo.
Sodelujoči : Rok Nagode, Neža Knez, Peter Fettich
Moderira Nadja Šičarov.
Brezplačne vstopnice bodo na voljo uro pred začetkom pogovora.
Neža Knez (1990) v svojem delu raziskuje potenciale in možnosti znotraj fiktivne strukture, ki se pojavlja v resničnem času in prostoru. Zanimajo jo odnosi, ki se odvijajo v procesu oblikovanja forme, bodisi da gre za filmsko gibljivo sliko, zvok, jezik ali mešano medijsko instalacijo. Diplomirala je iz kiparstva na ALUO v Ljubljani (2014) in tam tudi zaključila magistrski študij s priznanjem summa cum laude (2017). Je prejemnica več nagrad, med drugim študentske Prešernove nagrade (2015) in nagrade skupine OHO (2018) ter evropske mobilne nagrade (I-Portunus, Goethe Institut, 2019) za popotniški dokumentarni film Y?. Dve leti je rezidenčno bivala v Kreativnem centru Švicarija (2018–2020). Leta 2020 se je kot ena od udeleženk WHW akademije preselila v Zagreb, kjer se je njena strast do filmskega medija še intenzivirala. V zadnjih treh letih poglobljeno raziskuje medij eksperimentalnega filma, dodatno se je izobraževala na Šoli dokumentarno-eksperimentalnega filma Restart (Zagreb, 2021) s končnim kratkim filmom Predlogi in poskusi. Trenutno je udeleženka šole za analogni film BAL(tic) film lab (Riga/Rotterdam, 2024). Aktivno sodeluje z umetnicami_ki iz Hrvaške, Slovenije in tujine v obliki umetniških raziskav, razstav ter filmskih snemanj, vodi delavnice in je članica filmskega kolektiva Studio Pangolin (skupaj z Nicole Hewitt, Ano Hušman, Vido Guzmić in Luano Loić). Trenutno dela na filmu Vremenoplovke, avtorice Nicole Hewitt, in svojem eksperimentalnem filmu Skozi te iste pore se še vedno zliva taisti znoj. Živi in dela med Ljubljano in Zagrebom. (Foto: Sanja Bistričić)
Peter Fettich (1979, Ljubljana) deluje na področju fotografije od leta 2009. Najprej kot poklicni fotograf na področju komercialne in športne fotografije. V letu 2011 se vpiše na študij fotogafije na Fakulteto za aplikativne vede v Ljubljani (VIST), kjer se njegovo fotografsko udejstvovanje prelevi iz primarno fotožurnalističnega v dokumentarni/avtorski pristop ter prične svojo aktivno pot v fotografski temnici. Leta 2019 opravi semester na Vraa Hojskole (Danska), kjer pod mentorstvom Emila Schilda pridobi izkušnje iz "alternativnih" fotografskih tehnik. Od leta 2020 deluje kot soustanovitelj zavoda Artard pod okriljem katerega deluje in se razvija produkcijski prostor Kela. Aktivno se ukvarja z razvijanjem fotografij, izdajo publikacij v samozaložništvu, vodenjem fotografiskih delavnic. Svoje delo predstavlja na samostojnih in skupinskih razstavah doma in v tujini.
Nadja Šičarov (Ljubljana, 1992) je po zaključenem študiju konserviranja-restavriranja likovnih del na ALUO UL magistrirala iz ohranjanja in prikazovanja avdiovizualne dediščine na Univerzi v Amsterdamu. Svoje zanimanje za arhiviranje in restavriranje eksperimentalnega in amaterskega filma je razvijala skozi delo v Slovenski kinoteki med leti 2017 in 2019, kjer je oblikovala zbirko domačih filmov. Med leti 2019 in 2022 je bila zaposlena kot restavratorka filma v Avstrijskem filmskem muzeju na Dunaju, kjer je delovala tudi kot so-koordinatorica mednarodnega projekta Share That Knowledge: Finding Strategies for Passing on Knowledge Across Generations of Archivists. Trenutno živi med Ljubljano in Beogradom in deluje kot samostojna konservatorka-restavratorka in arhivarka.
Rok Kajzer Nagode (1992) je direktor fotografije, ki je leta 2014 diplomiral s snemanjem kratkega igranega filma Prespana pomlad. Leta 2018 je na AGRFT magistriral z delom Raziskovanje, restavriranje, digitaliziranje in revitaliziranje filmske dediščine. Od leta 2019 deluje kot samozaposleni v kulturi, kot soavtor pa je sodeloval pri več kratkih, celovečernih in dokumentarnih filmih ter televizijskih serijah in videospotih. Za svoje delo v času študija je prejel dve akademijski Prešernovi nagradi, za študentska filma K.A.O.S. in Kar ostane ter videospot Koala Voice: Vertigo pa nagrade IRIS Združenja filmskih snemalcev. Je član Evropske filmske akademije, Združenja filmskih snemalcev in Komiteja za ohranjanje in restavriranje filmske dediščine pri mednarodnem združenju direktorjev fotografije IMAGO. Na AGRFT predava kot docent za področje filmske in televizijske slike in piše doktorat filmskih in televizijskih študij s področja upodatkovanja filmske dediščine, na Filozofski fakulteti v Ljubljani pa končuje magisterij umetnostne zgodovine.
Hrvoje Spudić (1987, Zagreb) je leta 2015 diplomiral na Fakulteti za arhitekturo, kjer je zaposlen kot asistent v Kabinetu za risanje in plastično oblikovanje. Pri svojem delu raziskuje tehnike in tehnologije tiska, fotografije, filma ter fenomene svetlobe in zvoka. Je član eksperimentalnega laboratorija Klubvizija, kjer razvija eksperimente s sliko in zvokom na 16-mm filmu. Razstavlja na samostojnih in skupinskih razstavah, od tega v galeriji Miroslav Kraljević v Zagrebu (Eksperiment reprodukcije zvoka, Rotoprojektor), v Muzeju moderne in sodobne umetnosti na Reki (revodi 1 s Saro Salamon ), v galeriji 3m3 v Beogradu (1m2 svetlobe), na festivalu Sound Art Incubator (Analiza svetlobe, Tihi objekti s Saro Salamon) in na festivalih EMAF na Dunaju (1m2 svetlobe) in Avant v Karlstadu na Švedskem (Rotoprojektor 2). Leta 2020 je prejel nagrado za mladega umetnika 55. zagrebškega salona za vizualno podobo 30. zagrebškega glasbenega bienala (v skupini s Svenom Sorićem, Saro Salamon in Tinom Dožićem). Leta 2020 je prejel nagrado Salona mladih »Vladimir Dodig Trokut, Iva Vraneković – umetniki umetniku« za delo Tihi objekti, v tandemu s Saro Salamon.